Včasih mi kdo reče, da je Reiki čira čara.
Vem, da ljudje ne zaupamo kar tako na slepo, da vedno potrebujemo “dokaz” in da zelo radi dvomimo. In energije pač ne vidimo in ne slišimo.
A kljub temu brez vprašanj verjamemo v wi-fi, magnetne valove in mobilni signal. In hkrati v to, da nam telefon celo noč seva v glavo, v to pa ne verjamemo. Ker tega ne čutimo. Dvolični smo. Verjamemo v to, kar nam paše.
Povej mi, ali ti verjameš, da mamin dotik roke na otrokovem čelu lahko odžene kanček bolezni, vsaj za trenutek? Si to kot otrok uspel občutiti? Jaz sem. In ni bilo lepšega občutka od mamine tople, pomirjujoče bližine. TO je energija.
Ali verjameš, da roža lepše zacveti, če ji rečeš, da je lepa?
Da žival brez tvojih besed in mimike začuti in zazna, če je ob tebi varna?
In kako mirno zaspimo, ko po večernem pogovoru s partnerjem odložimo vsa naša bremena in dvome. Takrat lahko brez besed vemo, da smo varni in ljubljeni.
TO je energija. Življenjska, pristna, ljubeča. In v sebi jo imamo vsi. Prejmemo jo vsi, ob rojstvu, kot darilo. Na nas pa je, da jo hranimo, varujemo in se občasno z njo spet napolnimo.
Zato je v Reiki kot univerzalno življenjsko energijo potrebno vsaj zaupati, če že ne verjeti.
Ker če bomo še naprej dvomili v energijo univerzuma, bo naše življenje (p)ostalo zelo težko.
Če mi še kdo kdaj reče, da je Reiki čira čara – pa naj bo tako.